Včeraj se mi je končno uspelo prebiti iz linije Ljubljana-Celje s pomočjo Zigismundovega članstva v filatelističnem društvu in se zariti v še eno evropsko prestolnico. Dunaj, Dunaj, izgubljaš se mi v kozarcu vode. V tem preklicanem mestu bi verjetno lahko zapravil tedne, preden bi začutil potrebo po bruhanju. In Kunsthaus je bil zanimiv in kako naj sploh najdem besede, s katerimi bi se dalo opisati življenje in zakaj bi to sploh moral narediti. Nimam srca, da bi pisal o dragocenih rečeh. Enostavno nisem pesnik. Spominjal se bom, dokler imam fotografije. In mislim, da sem korak bližje k usmeritvi v urbanizem. Ali fašizem. Na nek pleksi način si želim, da bi v tem trenutku lahko začel nakladati o nakladanju s prijatelji in z alkoholom. Vse je zlato, kar ni izostreno. Želim si, da bi bil nekdo drug.

"Bruham v sonce. Rabi me." -Tomaž Šalamun